Globinska ostrina

Globínska ostrína (angleško depth of field ali s kratico DOF) je v optiki in še posebej v povezavi s fotografijo in filmom del prizora, ki se na sliki pojavi zadovoljivo ostro. Čeprav lahko leče prikažejo sliko le na eni razdalji, zmanjšanje ostrine postopoma pada na vsaki strani goriščne razdalje, tako da neostrosti znotraj globinske ostrine pri normalnih pogojih gledanja ne opazimo.

V nekaterih primerih je zaželeno, da je celotna slika ostra in s tem globinska ostrina velika. V drugih primerih je majhna globinska ostrina učinkovitejša, ker poudari predmet, ospredje in ozadje pa sta neizrazita. (vir: Wikipedia)

Globinska ostrina močno ustvarjalno orodje. S pravimi nastavitvami fotoaparata lahko dosežemo želene učinke. Po pravilu “manj je več”, lahko izostrimo le tisti del fotografije, katerega želimo poudariti. Osnovni napotek, ki je potreben za delo z globinsko ostrini je, da je globinska ostrina manjša pri večjih zaslonkah, in večja pri manjših zaslonkah. V številkah – pri zaslonki 2,8 se ostrina začne pri oddaljenosti od objektiva 50 cm in se konča pri oddaljenosti 1,2 m. Če pa zmanjšamo zaslonko na 16, bo fotografija ostra od 50 cm do neskončnosti.

Zakaj je tako?

Vpliv zaslonke na zabrisanost in globinsko ostrino.

Točke v gorišču (2) projicirajo točke na ravnino slike (5), točke pri različnih razdaljah (1 and 3) projicirajo zabrisane slike ali sipalni krog. Zmanjšanje velikosti zaslonke (4) zmanjša velikost krogov zabrisanosti točk, ki niso v goriščni ravnini, tako da je zabrisanost zanemarljiva, vse točke pa so znotraj globinske ostrine. (Vir:Wikipedia)

Nastavljanje globinske ostrine ni možno na malih pocket fotoaparatih, saj je bistvena velikost senzorja. Najmanjša globinska ostrina je pri formatih senzorja FX, pri formatih DX je malo večja, pri manjših (mikro senzorjih) pa je globinska ostrina praktično neopazna – razen pri makro posnetkih.